Morska simfonija čutov

Je narava, v kateri se naši čuti prebujajo počasi, nežno; in je narava, ki jih prebudi nenadoma, silovito. Takšna, ki ne okoliši, temveč nas nepripravljene zajame kakor val in ponese s seboj, je nekje v Dalmaciji … Kjer se obalna vasica podaljša v razgiban polotok, obrasel z makijo. Njegove konce zarobljajo robustne bele skale, ki se zajedajo v smaragdno morje.

Tukaj je za človeka, ki živi v mestu, pa četudi preživi zelo veliko časa v naravi, vsega … preveč. Preveč za oči in še zlasti preveč za nos :-)!

Ko se morska gladina skorajda ne loči od obzorja, se oči utapljajo v neskočni modrini neba in vode, vmes pa pejsaž dopolnjuje splet zelene, rjave in sive, ki ga spomladi in na pragu poletja barva redko cvetje. V daljavi kipijo iz morja kakor privid kornatski otočki, na drugi strani se razteza robusten svet skorajda ogolelih dalmatinskih hribov in planot. Na širok bel kolovoz, ki vodi po polotoku do njegove skrajne točke, sem in tja skoči srnjad ali mufloni; območje je zavarovano in v njem ni dovoljen motorni promet, poleg tega je pretežno samotno (mogoče se julija in avgusta na polotok poda več ljudi, a sama ga vselej doživljam zunaj osrednje turistične sezone), zato se lahko živali tukaj brezskrbno gibljejo.

Vonj je značilno sredozemski in tako močan, da preglasi vse preostale čute (in dokočno odpodi misli). Ko napolni nosnice, se razlije po vsem telesu, čutiti ga je na vrhu glave in v konicah prstov na nogah. Povsem opijani in nerazumljivo navdaja z nepopisnim občutkom sreče. Skorajda prisiliti se je treba, da pozornost namenjamo še čemu drugemu. Vselej, ko ga tako željno vpijam, da se zdi, kot da ga hočem posesati iz zraka, si želim, da bi lahko ustavila vsak posamičen trenutek in ga daljšala v večnost.

Vselej, ko hodim ali tečem po polotoku, je bodisi sonce bodisi veter ali oboje. Sončni žarki telo božajo ali ga neusmiljeno prižigajo; veter ga prijetno hladi ali ga biča. Kamenje na poti občasno rahlo zamaje korake in hrešči pod težo telesa. Zjutraj se je treba mestoma sklanjati, da pajkom ne uničiš sveže napletene mreže. Sredi gošče, ki se od kolovoza spušča proti morju, žgolijo ptice, sem in tja završi v njej, in včasih iz nje skočijo živali. Polotok se dviguje in spušča, občasno se pot za dalj časa zravna. Ko dospem do konca, do rta, kjer je kapelica in kjer je posušen bor, s katerega mezi smola, in kjer zelen svetilnik oznanja kopno, se postavim na rob pomola in prisluhnem pljuskanju morja v skale; včasih je to nežna glasba, včasih neukročeno buči. In samo … sem.

Tako narava spontano prinese tisto, za kar si pogosto zavestno prizadevam(o): biti tu, zdaj. Nič drugega, samo narava.

Ko zaplešemo v dežju

Jutro je, oblačno, dežuje … Na vetrovki nežno poskakujejo kaplje dežja, moker orkester potihoma igra. Ko stopim v gozd, se jakost glasbe okrepi. Vselej je tako. Dež v drevesnih krošnjah zganja hrup in vzbuja občutek, da je precej obilnejši in močnejši, kot je v resnici. Za povrh ga vešče prestreza gozdna streha. Skoznjo pronica zgolj rahlo pršenje ali še to ne.

Barva listja, ki je že tako spomladansko živahna, je omočena še izrazitejša. Na robovih se ponekod nabirajo kaplje in sem in tja kakšno »odtrgam« in jo pokusim, se z njo pičim v nos ali se potrepljam po licu. Okus je svež, dotik poživljajoč; ko se mrzla voda dotakne kože, se zazdi, kot da pronica skoznjo in se razlije po vsem telesu.

Tudi svež in vlažen zrak se z globokimi vdihi razleze po telesu, ki je čedalje lahkotnejše; kot bi se polnilo s helijem.

Okoli drevja se vijejo meglice, ki ustvarjajo magično vzdušje; skorajda pričakovati je, da se bo od nekod vzel kak nabrit škrat ali da bodo iz tal vzniknile vile in zaplesale. Počutim se, kot da bi bila na snemanju fantazijskega filma, prizorišče pa še čaka na prihod glavnih igralcev.

Ko stopam po gozdni prsti, je podlaga še nekoliko mehkejša in prijaznejša za hojo …

Ljubim sonce in snope svetlobe na modro-zelenem platnu; tedaj se mi zdi, da telo poka po šivih od energije. A kako lepo je v gozdu tudi v dežju. Kajti dež spira, čisti, osvežuje in umirja. Obenem pa razigra domišljijo, ponese nas v svet pravljic, ki ga skozi odraščanje žal vztrajno zapuščamo. Poleg tega je v gozdu v dežju praviloma bolj kot ne samotno in tako lahko uživamo v svojstveni glasbi šumenja krošenj ob solističnih mojstrovinah ptic.

Nek priljubljen citat pravi: »Dež niso zgolj kaplje vode. Je ljubezen Neba do Zemlje. Nikoli se ne srečata, a si tako sporočata ljubezen.« Še kako rada verjamem, da je dež ljubezensko sporočilo (četudi včasih malce presilovito :-)).

Zatorej: ko se nebo rahlo razpre in prepusti nežen dež, pojdimo v gozd!

Narava prebuja pesniško dušo

Veter razmrši liste
mogočnih hrastov,
ki varujejo.

Sveže pokošena trava
daje zavetje drobnim bitjem,
ki pridejo na obisk.

Orkester zaigra:
ptice, najživahnejši zbor,
škržati za intermezzo.

V nizkem preletu
ptice razpirajo krila,
zdaj ta utripajo, zdaj vodi veter.

Vetrič se poigrava z lističi
travniškega zelenja,
mravlja hiti po nogi.

Priznam: zanimanje za poezijo je od nekdaj močno zaostajalo za ljubeznijo do proze. In tudi pesmi sem imela vselej raje tiste, ki so bile jasno pripovedne. Potem pa je bilo treba v sklopu usposabljanja za pridobitev certifikata za vodnico gozdne terapije nenadoma začeti pisati tudi – pesmi. Haikuje oziroma njim podobne stvaritve. Sprva sem se namenila zlagati ustrezno število zlogov v ustrezno število vrstic, a sem kmalu ugotovila, da se tako bolj ukvarjam z obliko kot z vsebino. In sem prešla na prosto ne-rimo.

Treba je bilo napisati petnajst pesmi – kar precej, se mi je zdelo … Dokler nisem prvič sedla na poletno ocvetličen travnik in začela pozorno opazovati, kaj se dogaja okoli mene. Potem so se začele črke sestavljati v besede in besede v pesmice skorajda dobesedno same. In tako se je dogajalo tudi naprej, petnajst pesmic, krajših in daljših, odvisno od občutkov, od navdiha, je tako zlahka zdrselo na papir.

In še nekaj čudovitega je spremljalo to pesniško ustvarjanje: nisem se obremenjevala s tem, ali se v meni rojeva velika pesnica ali sem preprosto zanič. (Za to hvala metodi usposabljanja, ki jo prakticira ANFT – prvič v življenju izobraževalni proces ni bil predvsem učenje na pamet in strah pred neznanjem, temveč čisti užitek v ustvarjanju in odkrivanju novega.) Vseeno mi je, ustvarjam in pri tem uživam!

Vidim cvet, ki lepša razbrazdano drevo; pa ti?
Vidim praprot, ki nežno poljublja tla; pa ti?
Vidim metulja, ki igrivo draži drugega; pa ti?
Vidim iglico, ki lebdi v prostem padu; pa ti?
Vidim vejo, ki ne prenese konvencionalnosti; pa ti?
Vidim kapljo, ki vadi vzdržljivost; pa ti?

Vidim. In ti vidiš.

Sedim, opazujem, občutim – in prepustim naravi, da steče skozme.

Igrivo

Zgodnje dopoldne je, sonce se razliva po gozdu in tla so prekrita z močnimi sencami drevesnih debel in vejevja. Kotanjasta pot, ena številnih, ki se vzpenjajo in spuščajo po gozdnem grebenu nedaleč proč od doma, je prepredena s temnimi, različno debelimi trakovi. Obstojim pred njimi … in se odrinem. Preskakujem eno po eno, lovim sončna tla za pristanek. Tam sta vzporedni tanki senci, kot nalašč za »gumitvist«!

Potem samo hodim. Odpadlo listje še vedno marsikje prekriva tla. Poslušam, kako mi šelesti pod nogami; to je vselej prijetna glasba – poleg škripanja snega moja najljubša, ki jo ustvarja hoja. Listje sčasoma izgine in hodim po zbiti zemlji. Zvok korakov postane tišji, nekako bolj zamolkel. Koreninast svet ustvari spet svojo melodijo; nekako plosko zveni. Pozornost preusmerim na občutek, ki ga vzbuja hoja po različni gozdni podlagi. Ko stopam po listju, je popolno ravnotežje občasno na preizkušnji, noga ne stopi vselej na ravna tla. Ko se steza zmehča, se po telesu razlije prijeten občutek mehkobe. Ko se odrivam po koreninah v hrib, je korak trd, odločen in tudi telo se za spoznanje bolj napne.

In tam, med dvema drevesoma, so »vrata«! Pravzaprav so vsenaokoli, le izbrati je treba, katera odpreti. Najprej stopim skozi ozka, da se komajda stisnem skoznje. Razgledam se po prostoru, v katerem se znajdem, pozdravim bitja, ki so v njem. Zatem opazim široka in jih odprem na stežaj. Spet sem v novem prostoru, ki je drugačen od prejšnjega.

In zdaj? Prehod otežen! Čez stezo so padla debla. Lahko jih obidem, lahko pa se tudi skobacam čeznje ali splazim pod njimi. Oviratlon!

Več ur se takole potepam po gozdu, vmes kdaj samo hodim in se prepuščam mislim, potem se spet malce igram … Počutim se kot otrok, ki odkriva nove igre in z navdušenjem ponavlja že znane. Narava ponuja toliko priložnosti za igro. Ki pa ni nikoli groba, sliovita; vselej jo preveva nekakšna nežnost, lahkotnost. Ni lepših povabil k igri kot teh, ki nam jih ponuja narava.

Zatorej: igrajmo se v naravi in z naravo :-)!

Zdravo, drevo, kako si?

»Vabim vas, da se sprehodite po gozdu in spoznate nova bitja. Predstavite se jim, kakor se predstavite tudi ljudem, ko jih spoznate.« Tako nas je Carolyn, naša učiteljica vodnica, povabila med hojo po gozdičku nad Sočo v Kobaridu; bil je prvi dan usposabljanja za vodnico/vodnika gozdne terapije, uvodni praktični teden.

Že leta se potepam po naravi, pogosto sama, a dotlej se nisem nikoli predstavila nikomur drugemu razen ljudem. In tudi klepetala nisem z drevjem, praprotmi, rožicami, pticami, kamni … Opazovala sem jih, občudovala, poslušala, pobožala; da bi se z njimi pogovarjala, kot se pogovarjam s preostalimi ljudmi, da bi z njimi tkala pristen odnos, kot ga tkem s preostalimi ljudmi, to pa ne.

Malce obotavljivo sem pristopila k drevesu … Nerodno sem zamencala pred njim in potihoma zamomljala: »Živijo. Jaz sem Mateja. Lepo te je spoznati. Kdo si pa ti?« A tako se vendarle nikoli ne predstavim, s povešeno glavo in potiho! Zato sem se vzravnala in široko odprla oči. Šele tedaj sem videla, da se ne predstavljam le drevesu, temveč vsej njegovi razširjeni družini, ki je številčno že bolj spominjala na manjšo vaško skupnost. Ob najdebelejšem deblu se je tesno vilo drugo, ožje, in zraven še eno, spodnji del širšega, ki se je razraščal v korenine, je bil obrasel z mahom, iz njega so rastle olistane vejice, povsod so hitele mravljice … Toliko življenja na tako majhnem prostoru!

Hitro me je minilo začetno nelagodje in naslednjih petnajst minut sem zvedavo opazovala to nenavadno skupnost, rekla kakšno s katerim od njenih članov; se nasmihala, vprašujoče gubala čelo … Nekako tako, kot to počnem, ko klepetam z ljudmi. Ko te premaga radovednost, si pač želiš izvedeti čim več. In komunikacija spontano steče.

Odtlej, ko grem v naravo, v gozd, na travnik, ob prihodu vselej pozdravim vsa bitja. Ko hodim, kakšnemu z nasmehom pokimam, tako kot to včasih počnem, ko si greva nasproti z neznancem, kdaj jih pozdravim glasneje, kot pozdravim ljudi, s katerimi se srečujem v naravi, kdaj kakšnega nežno objamem, nikoli silovito, temveč se približam počasi in vprašujoče pogledam: »Smem?«

Priznam (četudi dokaj nerada :-)): kar nekaj časa sem to počela, ko ni bilo v bližini nobenega drugega človeka. Ni se mogoče tako zlahka otresti antropocentričnega zaznavanja sveta, ki nam je (vsaj večini) privzgojen. Zato je neskončno lep občutek, ko se začne to zaznavanje krčiti in razblinjati. Ko postane to, da pozdraviš gozd, ko vstopiš vanj, spontan vzgib. »Živijo, gozd, kako si?«